Ali so leta pomembna pri igranju kitare?

Ali leta zares štejejo pri glasbi? Ali se lahko začnemo učiti igrati glasbeni inštrument tudi ko smo starejši? Ali je kaj upanja tudi za neuresničene sanje, ko smo starejši?

 

Svet v katerem živimo in šolski sistemi nam že od nekdaj zelo dobro prodajajo, da se učimo, ko smo mladi, in da smo enkrat »prestari« za nove stvari.

Veliko ljudi si ustvari vse do svojega 25ga leta, in praktično preostanek življenja preživi tako, kot si ga je do takrat zastavil. Vidimo uspešne športnike, ki se do 30ih že upokojijo, in vidimo nešteto mladih glasbenikov, ki so na vrhuncu njihovih karier. Ljudje imamo to predpostavko nekako zabetonirano v svojih mislih.

TwoPeopleHavingFun.png

Kolikokrat sami sebe zalotite, ko rečete »prestar sem za to«?

 

Kaj pa če ste starejši? Ne mislim ljudi do 30, za vas ni izgovorov. Ampak, če ste stari 40, 50, 60 … Ali se »splača« začeti učiti igrati kitaro? Je še kaj upanja za vas?

 

Odgovor je povsem odvisen od vas in vaše želje.

 

Jaz sem sicer premlad, da bi iz prve roke govoril o tej temi, ampak lahko pa govorim iz izkušenj, ki sem jih imel s svojimi starejšimi učenci (najstarejši je bil krepko v 80-ih), oseb okoli sebe in navsezadnje dejstev, ki sem se jih uspel naučiti do zdaj iz več virov, uspešnih ljudi, glasbenikov ter svojega mentorja.

 

Odgovor je, DA. Lahko se naučimo česar koli, tudi ko smo starejši. To ni samo možno, ampak celo ZDRAVO!

 

Nimam avtoritete, da govorim o možganskih celicah, saj nisem študiral nevrologije. Ampak, kar bom zdaj povedal, bi vas spodbudil, da si vzamete čas in malo raziščete tudi sami.

 

Zmotno je prepričanje, da se ljudem s starostjo zmanjša možnost učenja. Res je, da se število možganskih celic počasi zmanjšuje, ampak to je rezultat ne stimuliranja možganov.

 

Ponavljajoči vsakdan, rutina, vedno ene in iste vsakodnevne stvari povzročijo, da se možgani ne uporabljajo dovolj. Kaj se zgodi z mišico, ki je ne uporabljamo? Oslabi. Prav tako se to zgodi z možgani.

Ko se učimo novih stvari, pa se delajo nove živčne povezave in glede na nedavne raziskave, celo nove možganske celice. To, da začnete igrati kitaro tudi, ko ste starejši in se naučite nekaj novega, je lahko prav vstopnica za dolgo, zdravo in srečno življenje vse do konca.

 

Torej imate en ogromen razlog, zakaj začeti, tudi če nikoli ne boste naslednji Eddie Van Halen ali pa John Petrucci.

 

Iz lastnih izkušenj povem, da je s starejšimi učenci večino časa celo veliko lažje delati, kot z mlajšimi. Razlogi so predvsem v njihovih življenjskih izkušnjah, možnosti osredotočanja in razumevanja. Starejšim učencem je veliko lažje predstaviti nove stvari in imeti konstruktiven/interaktiven pogovor o njih. Tudi lažje je razumeti kje so težave, se o njih pogovoriti in jih rešiti. Mlajši učenci, predvsem otroci, lahko marsikaj zamolčijo, kar pa lahko povzroči veliko težav pri učenju.

 

Čas je tudi zelo velik dejavnik. Če ste upokojeni, imate navadno več časa za stvari, ki jih radi počnete, kar je ogromna prednost pred natrpanim urnikom šolarjev, študentov ali zaposlenih.

 

Največ izzivov pri učenju starejših predstavlja sama fizična sposobnost. Ne v tem, da bi roke bile šibke in nezmožne prijemanja strun (za igranje kitare sploh ne potrebujemo veliko moči v prstih), starejši ljudje imajo tipično celo močnejši oprijem. Gre za gibljivost rok in prstov. Starejše, izkušene roke, še posebej delavske, so navajene stvari prijeti močno zaradi tega so prsti trdi in večkrat ne ubogajo, kot bi si mi želeli. Ampak tudi to težavo se da rešiti z nekaj pravilnimi prijemi in pravilno vadbo.

 

Torej imamo modrost, imamo sposobne roke, edino kar nas vleče nazaj so slabe navade v našem razmišljanju in gibih, ki jih tudi lahko obidemo s pravilno vadbo. Meni se zdi, kot da ni izgovorov, da kdo nebi začel igrati kitare zaradi svoje starosti.

 

V Dream Music – Šoli kitare pomagam več različnim učencem (tudi starejšim) doseči njihove glasbene cilje. Če želite postati del naše skupnosti, vas vabim na brezplačno uvodno lekcijo kitare, kjer se lahko bolje spoznamo in skupaj ugotovimo kako lahko jaz pomagam vam.

 

©Janez Janežič