Učinkovita vadba kitare
Ste se kdaj usedli za svoj inštrument in preprosto začeli igrati, brez kakršne koli smeri ali smisla? Mislim, da smo vsi bili enkrat na tem nivoju. Največji problem pa je, da to ni najbolj učinkovit način vadbe. S takim pristopom seveda od začetka preprosto uživamo v igranju in tako odmislimo skrbi, se pa zna zgoditi, da se hitro naveličamo igranja enih in istih stvari, če pri tem ne napredujemo. Ravno napredovanje nas pri igranju najbolj motivira in nam da tisti najslajši užitek, ko enkrat začutimo, da smo vedno boljši in bližje temu, ko se lahko s svojim inštrumentom izražamo brez ovir.
"Ampak, ali se ne da pridobiti željenih rezultatov tudi pri sproščeni vadbi? Zakaj je načrtovanje tako pomembno?"
Najprej, načrtovana vadba ne pomeni, da medtem ne smemo biti sproščeni. Pomeni samo to, da se zavedamo kaj delamo in zakaj. Seveda, če želimo doseči določene glasbene cilje, moramo v to vložiti veliko koncentracije, kar pa se nam na koncu izplača v samozadovoljstvu.
Drugo, živimo v časih, ko se od nas v osebnem življenju pričakuje več na vseh področjih: služba, izobrazba, družina, kolegi ... tarejo nas pričakovanja ljudi, ki nas obkrožajo, čemur se zelo težko izognemo. Seveda nam to ni vedno največja muka, nam pa vzame veliko dragocenega časa, ki nam ga vse bolj zmanjkuje za osebne cilje, ki jih želimo doseči. Te stvari skoraj vedno pridejo na vrsto zadnje, zato si jih moramo dobro organizirati, da iz njih iztisnemo največ.
Odgovor: vse se da, če smo dovolj vztrajni; disciplinirana vadba ni življensko nujno potrebna. Problem je le v tem, da pri brezsmiselnem igranju porabimo toliko časa, da nas nezadovoljstvo, ki nas pripravi do tega, da odnehamo, vedno prehiti.
"Ampak zakaj bi si 'pokvaril' še tisto nekaj časa, ki ga preživim za inštrumentom, s suhoparno disciplino?"
Že sam namen vadbe je izboljševanje in napredovanje, to je pomen te besede. Poleg tega pa ima nenehno napredovanje same pozitivne psihološke učinke. Da nam veliko osebnega zadovoljstva in motivacije. Celo sáma vadba postane zasvojljiva. Pri konstantnem napredku (ki ga dosežemo pri pravilno motivirani disciplinirani vadbi), naše delo postane samozadovoljivo, kar nam da še globlji razlog za vadbo, poleg zabave.
V nasprotju s tem pa nam po nekaj času prihrani kar nekaj živcev in "matranja" s kitaro.
Z disciplinirano vadbo se "naučimo učiti" tudi druge reči, na primer: lažje in bolj učinkovito se učimo za šolo, s čimer si prihranimo še več časa in nezadovoljstva. Tako rekoč ima velik vpliv na življenje, ki je navsezadnje eno dolgo učenje.
Poleg vsega pa še očiten razlog: pomaga nam uresničiti svoje glasbene cilje, če jih imamo. Če jih nimate, vas vseeno spodbujam k samoizpopolnjevanju in izboljševanju na področju glasbe, saj bi to le pozitivno vplivalo na vaše zadovoljstvo in zadovoljstvo vaših poslušalcev (prostovoljnih ali pa ne). ;)
Lep primer motivirane zabave je igranje nekega športa. Predstavljajte si mladega nogometaša, ki že celo življenje v popoldnevih na dvorišču sam brca na gol. Od tega dobi nekaj zadovoljstva, se pa hitro naveliča in gre rajši nazaj notri početi druge stvari. Z drugimi noče igrati, saj meni, da so zanj predobri, kar mu le še zbija samozavest. Po nekaj letih odneha oziroma preprosto pozabi na žogo. Na drugi strani pa imamo nogometaša, ki svoj čas nameni izpopolnjevanju in razvijanju novih spretnosti, ki jih nato samozavestno pokaže drugim na igrišču. Napake ga motivirajo; če je nekdo boljši od njega, dobi še večji zagon. Nogomet postane ogromen del njegovega življenja, njegove veščine pomagajo drugim v ekipi, z njimi motivira druge … ni ga strah pokazati svojih sposobnosti in jih deliti z drugimi, niti pokazati svojih šibkosti, katere krepi. Zadovoljstvo, ki ga dobi, ko s svojo reprezentanco zmaga, je zanj neopisljivo (vse skupaj prav lepo opisuje igranje v glasbeni skupini).
Najboljša vadba kitare je učinkovita vadba kitare.
Najboljša vadba je usmerjena v točno določene cilje, zato načrtovana, pravilno disciplinirana, učinkovita, samozadovoljiva, motivacijska in zaradi zadnjih dveh tudi zabavna.
1. Prva stvar je seveda najprej samomotivacija, razlog za vadbo. Naša čustva so vedno najbolj pomembna pri razvijanju samega sebe. Da smo lahko motivirani za disciplinirano vadbo, se obdajamo s stvarmi, ki nas navdihujejo, podoživljamo občutke, ki smo jih imeli, ko smo prvič držali kitaro v rokah, ter si predstavljamo, kako bi bilo, če bi iz sebe naredili najboljšega možnega glasbenika. Psihološki element vadbe je prvi in najpomembnejši, ki nas sploh pripravi do tega, da vadimo konstantno vsak dan.
2. Imejmo točno določene cilje. Ko smo enkrat dovolj motivirani, po navadi vemo točno kaj bi radi. To moramo pri sebi razčistiti in si te svoje cilje tudi zapisati. Ne pisati: "Hočem dobro igrati kitaro," ampak zapisano mora biti bolj specifično s točno določenim časom dosežka: "V dveh letih vadbe bom svojo hitrost igranja zboljšal za 100% ..." Pisanje točno določenih ciljev ima zelo velik vpliv na našo motivacijo. Še več lahko naredimo, če si jih vsak dan prebiramo in izpopolnjujemo.
Sam sem to večkrat poskusil in upoštevati zgornje načelo zna biti težko. Največja človeška šibkost je nekonstantost, tako sem tudi jaz čez čas odnehal pri prebiranju svojih ciljev. Če pa zdaj pomislim na mojo motivacijo v dveh mesecih po prenehanju, je šla eksponentno navzdol, ne vadim konstantno, nimam prave motivacije ... Prav takrat ob prebiranju pa sem imel popolnoma drug zagon do vadbe in tudi samega življenja, saj v mojih zapisih niso bili napisani le glasbeni cilji, ampak tudi drugi, bolj zasebne narave.
3. Ko imamo enkrat cilje pred seboj, nas čaka načrtovanje. Moramo vedeti točno, kaj moramo početi, da lahko dosežemo željen napredek. Večkrat se zgodi, da vadimo povsem nepotrebne stvari, ki nimajo popolnoma nobene vrednosti pri našem napredku in realnosti. Pri tem nam lahko pomaga dober učitelj.
4. Ko imamo enkrat vadbo načrtovano lahko pričnemo vaditi, ampak tudi to nima nobenega pomena, če ne vemo točno na kaj se moramo osredotočiti pri določeni vaji, da izpopolnjujemo neko veščino. Zato moramo imeti disciplinirane misli in jih z laserskim fokusom usmeriti na element vaje, ki ga izpopolnjujemo (desna roka, posamezni prsti, usklajenost ...). Zato potrebujemo dobrega trenerja, ki nas nauči pravilno usmeriti misli. Če nam misli zbežijo stran, nima takšna vadba popolnoma nobene vrednosti. Odrasel človek naj bi lahko bil osredotočen približno 50 min, potem pa potrebuje malo odmora - jaz potrebujem manj, da se dekoncentriram. Naslednjič, ko vadiš, opazuj, kako hitro ti misli zbežijo.
5. Ko osvojimo enkrat zgornje, vadba hitro postane učinkovita in samozadovoljiva. Lahko pa postane tudi dolgočasna, zato ne smemo pozabiti našo vadbo tudi nadgrajevati in naučene sposobnosti uporabljati v drugačnih glasbenih kontekstih (improvizaciji, songwriting), kateri so lahko tudi sami po sebi zabavni. Da lahko sami najbolj napredujemo, mora napredovati tudi naš urnik.
6. Ko enkrat začenjamo dosegati določene rezultate, jih moramo tudi zabeležiti. Nekateri elementi igranja so zelo lahki za meriti, npr. hitrost. Bolj ustvarjalne koncepte igranja pa lahko zmerimo tako, da se, na primer, posnamemo pri improviziranju. Te posnetke lahko nato analiziramo ter tako presodimo, kje bi lahko izboljšali svoje igranje. Rezultate moramo večkrat pregledati, ter opazovati napredek (kar tudi pomaga pri motivaciji), zato da si lahko načrtujemo nove vadbene strategije z izboljševanjem novih šibkosti, ki so se pojavile čez čas.
Naučite se več o učinkoviti vadbi kitare, kliknite tukaj in se naučite igrati kitaro, kot ste si vedno želeli.
Janez Janežič, 13.08.2017